Prefektura Jamanaši se nahaja v jugozahodnem Tokiu in ima na stotine podjetij, povezanih z nakitom. Njena skrivnost? Lokalni kristal.
Obiskovalci muzeja nakita Yamanashi v Kofuju na Japonskem 4. avgusta. Vir slike: Shiho Fukada za The New York Times
Kofu, Japonska – Za večino Japoncev je prefektura Jamanaši v jugozahodnem Tokiu znana po vinogradih, vročih vrelcih in sadju ter rojstnem kraju gore Fudži. Kaj pa njena industrija nakita?
Kazuo Matsumoto, predsednik združenja proizvajalcev nakita Yamanashi, je dejal: »Turisti prihajajo po vino, ne pa po nakit.« Vendar pa ima Kofu, glavno mesto prefekture Yamanashi, s 189.000 prebivalci, približno 1000 podjetij, povezanih z nakitom, zaradi česar je najpomembnejši proizvajalec nakita na Japonskem. Njegova skrivnost? V severnih gorah so kristali (turmalin, turkiz in dimljeni kristali, če naštejemo le tri), ki so del splošno bogate geologije. To je del tradicije, ki traja dve stoletji.
Vožnja z ekspresnim vlakom iz Tokia traja le uro in pol. Kofu je obdan z gorami, vključno z Alpami in gorovjem Misaka na jugu Japonske, ter s čudovitim razgledom na goro Fuji (ko ni skrita za oblaki). Od železniške postaje Kofu do grajskega parka Maizuru je le nekaj minut hoje. Grajskega stolpa ni več, vendar je originalni kamniti zid še vedno tam.
Po besedah g. Matsumota je Muzej nakita Yamanashi, ki je bil odprt leta 2013, najboljše mesto za spoznavanje industrije nakita v okrožju, zlasti o oblikovanju in poliranju obrti. V tem majhnem in izvrstnem muzeju se lahko obiskovalci v različnih delavnicah preizkusijo v poliranju dragih kamnov ali obdelavi srebrnine. Poleti lahko otroci v okviru razstave s temo kloasonne emajla na obesek s štiriperesno deteljico nanesejo vitražno glazuro. (6. avgusta je muzej sporočil, da bo začasno zaprt zaradi preprečevanja širjenja okužbe s covidom-19; 19. avgusta pa je muzej sporočil, da bo zaprt do 12. septembra.)
Čeprav ima Kofu restavracije in verige trgovin, podobne večini srednje velikih mest na Japonskem, ima sproščeno vzdušje in prijetno vzdušje majhnega mesta. V intervjuju v začetku tega meseca se je zdelo, da se vsi poznajo. Ko smo se sprehajali po mestu, je gospoda Matsumota pozdravilo več mimoidočih.
»Občutek je kot družinska skupnost,« je povedal Youichi Fukasawa, obrtnik, rojen v prefekturi Yamanashi, ki je obiskovalcem v svojem ateljeju v muzeju pokazal svoje spretnosti. Specializiran je za ikonično tehniko brušenja draguljev, imenovano koshu kiseki kiriko. (Koshu je staro ime za Yamanashi, kiseki pomeni dragi kamen, kiriko pa je metoda brušenja.) Tradicionalne tehnike brušenja se uporabljajo za to, da dragulji dobijo večplastno površino, medtem ko jim postopek brušenja, ki se izvaja ročno z vrtečim se rezilom, daje zelo odsevne vzorce.
Večina teh vzorcev je tradicionalno intarziran, posebej vgraviran na hrbtno stran dragega kamna in razkrit skozi drugo stran. To ustvarja vse vrste optičnih iluzij. »Skozi to dimenzijo lahko vidite umetnost Kiriko, od zgoraj in s strani pa lahko vidite odsev Kiriko,« je pojasnil g. Fukasawa. »Vsak kot ima drugačen odsev.« Pokazal je, kako doseči različne vzorce rezanja z uporabo različnih vrst rezil in prilagajanjem velikosti delcev abrazivne površine, ki se uporablja pri rezanju.
Spretnosti izvirajo iz prefekture Jamanaši in se prenašajo iz roda v rod. »Tehnologijo sem podedoval od očeta, ki je tudi sam obrtnik,« je dejal g. Fukasawa. »Te tehnike so v osnovi enake starodavnim tehnikam, vendar ima vsak obrtnik svojo interpretacijo, svoje bistvo.«
Yamanashijeva industrija nakita je nastala na dveh različnih področjih: kristalni obrti in dekorativnih kovinskih delih. Muzejski kustos Wakazuki Chika je pojasnil, da so sredi obdobja Meiji (konec 19. stoletja) združili moči za izdelavo osebnih dodatkov, kot so kimoni in lasni dodatki. Pojaviti so se začela podjetja, opremljena s stroji za množično proizvodnjo.
Vendar je druga svetovna vojna industriji zadala hud udarec. Leta 1945 je bil po podatkih muzeja večji del mesta Kofu uničen v zračnem napadu, mesto pa je bilo ponosno na propad tradicionalne industrije nakita.
»Po vojni si je industrija zaradi velikega povpraševanja okupacijskih sil po kristalnem nakitu in spominkih z japonsko tematiko začela okrevati,« je dejala ga. Wakazuki, ki je pokazala majhne okraske z vgravirano goro Fuji in petnadstropno pagodo. Kot da bi bila slika zamrznjena v kristalu. V obdobju hitre gospodarske rasti na Japonskem po vojni, ko so ljudje postali bolj kritični, so industrije prefekture Yamanashi začele uporabljati diamante ali barvne drage kamne, vdelane v zlato ali platino, za izdelavo naprednejšega nakita.
»Ker pa ljudje kristale kopljejo po mili volji, je to povzročilo nesreče in težave ter povzročilo, da je zaloga izsušila,« je dejala ga. Ruoyue. »Zato se je rudarjenje ustavilo pred približno 50 leti.« Namesto tega se je začel velik uvoz iz Brazilije, nadaljevala se je množična proizvodnja kristalnih izdelkov in nakita Yamanashi, trgi na Japonskem in v tujini pa so se širili.
Akademija za nakit prefekture Yamanashi je edina nezasebna akademija za nakit na Japonskem. Odprla se je leta 1981. Ta triletna šola se nahaja v dveh nadstropjih poslovne stavbe nasproti muzeja, v upanju, da bo pridobila mojstre nakita. Šola lahko vsako leto sprejme 35 študentov, skupno število pa je okoli 100. Od začetka epidemije so študenti polovico svojega časa v šoli preživeli v praktičnih tečajih; drugi pouk je potekal na daljavo. Na voljo je prostor za obdelavo dragih kamnov in plemenitih kovin; še en je namenjen tehnologiji voska; in računalniški laboratorij, opremljen z dvema 3D-tiskalnikoma.
Med zadnjim obiskom učilnice prvega razreda je 19-letna Nodoka Yamawaki vadila rezbarjenje bakrenih plošč z ostrim orodjem, kjer so se učenci naučili osnov ročnih del. Odločila se je izrezljati mačko v egipčanskem slogu, obdano s hieroglifi. »Za oblikovanje te oblike sem potrebovala več časa, kot da bi jo dejansko izklesala,« je dejala.
V spodnjem nadstropju, v učilnici, podobni ateljeju, manjše število učencev tretjega razreda sedi za ločenimi lesenimi mizami, prekritimi s črno melaminsko smolo, da bi dan pred rokom vstavili zadnje dragulje ali spolirali svoje projekte za osnovno šolo. (Japonsko šolsko leto se začne aprila). Vsak od njih si je izmislil svoj prstan, obesek ali broško.
21-letni Keito Morino ravno končuje izdelavo broške, ki je njegova srebrna struktura, posuta z granatom in rožnatim turmalinom. »Moj navdih je prišel iz JAR,« je dejal, misleč na podjetje, ki ga je ustanovil sodobni oblikovalec nakita Joel Arthur Rosenthal, ko je pokazal odtis umetnikove broške z metuljem. Glede načrtov po diplomi marca 2022 je g. Morino dejal, da se še ni odločil. »Želim se vključiti v ustvarjalno plat,« je dejal. »Želim nekaj let delati v podjetju, da si pridobim izkušnje, nato pa odpreti svoj atelje.«
Potem ko je japonski gospodarski mehurček v začetku devetdesetih let počil, se je trg nakita skrčil in stagniral, soočal pa se je tudi s težavami, kot je uvoz tujih blagovnih znamk. Vendar pa je šola navedla, da je stopnja zaposlenosti alumnov zelo visoka in se je med letoma 2017 in 2019 gibala nad 96 %. Oglas za delo v zlatarni Yamanashi prekriva dolgo steno šolske dvorane.
Dandanes se nakit, izdelan v Yamanashiju, izvaža predvsem priljubljenim japonskim blagovnim znamkam, kot sta Star Jewelry in 4°C, vendar si prefektura močno prizadeva za uveljavitev blagovne znamke nakita Yamanashi Koo-Fu (Kofu drama) na mednarodnem trgu. Blagovno znamko izdelujejo lokalni obrtniki z uporabo tradicionalnih tehnik in ponuja cenovno dostopne modne in poročne serije.
Toda gospod Shenze, ki je to šolo končal pred 30 leti, je povedal, da se število lokalnih obrtnikov zmanjšuje (zdaj tam poučuje s krajšim delovnim časom). Verjame, da lahko tehnologija igra pomembno vlogo pri tem, da bo izdelovanje nakita bolj priljubljeno med mladimi. Na svojem Instagramu ima veliko sledilcev.
»Obrtniki v prefekturi Jamanaši se osredotočajo na proizvodnjo in ustvarjanje, ne na prodajo,« je dejal. »Mi smo nasprotje poslovne strani, ker tradicionalno ostajamo v ozadju. Zdaj pa se lahko z družbenimi mediji izražamo na spletu.«
Čas objave: 30. avg. 2021