Prefektura Yamanashi se nahaja v jugozahodnem Tokiu in ima na stotine podjetij, povezanih z nakitom. Njegova skrivnost? Lokalni kristal.
Obiskovalci muzeja nakita Yamanashi, Kofu, Japonska, 4. avgusta. Vir slike: Shiho Fukada za The New York Times
Kofu, Japonska – Za večino Japoncev je prefektura Yamanashi v jugozahodnem Tokiu znana po svojih vinogradih, vročih vrelcih in sadju ter domačem kraju gore Fuji. Kaj pa njena industrija nakita?
Kazuo Matsumoto, predsednik Yamanashi Jewelry Association, je dejal: "Turisti prihajajo po vino, ne pa po nakit." Vendar ima Kofu, glavno mesto prefekture Yamanashi, s 189.000 prebivalci, približno 1000 podjetij, povezanih z nakitom, zaradi česar je najpomembnejši nakit na Japonskem. proizvajalec. Njegova skrivnost? V njegovih severnih gorah so kristali (turmalin, turkiz in dimljeni kristali, če naštejemo samo tri), ki so del na splošno bogate geologije. To je del tradicije, ki traja dve stoletji.
Vožnja z hitrim vlakom iz Tokia traja le uro in pol. Kofu je obkrožen z gorami, vključno z Alpami in gorovjem Misaka na jugu Japonske, ter čudovitim razgledom na goro Fuji (če ni skrita za oblaki). Nekaj minut hoje od železniške postaje Kofu do parka gradu Maizuru. Grajskega stolpa ni več, ostal pa je prvotni kamniti zid.
Po besedah g. Matsumota je muzej nakita Yamanashi, ki so ga odprli leta 2013, najboljše mesto za spoznavanje industrije nakita v okrožju, še posebej o korakih oblikovanja in poliranja pri izdelavi. V tem majhnem in imenitnem muzeju se lahko obiskovalci v različnih delavnicah preizkusijo v loščenju draguljev ali obdelavi srebrnine. Poleti lahko otroci nanesejo vitražno glazuro na obesek štiriperesne deteljice v okviru razstave na temo cloisonne emajla. (6. avgusta je muzej sporočil, da bo začasno zaprt zaradi preprečevanja širjenja okužbe s Covid-19; 19. avgusta je muzej sporočil, da bo zaprt do 12. septembra.)
Čeprav ima Kofu restavracije in verige trgovin, podobne večini srednje velikih mest na Japonskem, ima sproščeno vzdušje in prijetno vzdušje majhnega mesta. V intervjuju v začetku tega meseca je bilo videti, da se vsi poznajo. Ko smo se sprehajali po mestu, je g. Matsumoto pozdravilo več mimoidočih.
"Občutek je kot družinska skupnost," je dejal Youichi Fukasawa, obrtnik, rojen v prefekturi Yamanashi, ki je svoje spretnosti pokazal obiskovalcem v svojem studiu v muzeju. Specializiran je za ikonično prefekturo koshu kiseki kiriko, tehniko rezanja draguljev. (Koshu je staro ime Yamanashi, kiseki pomeni dragi kamen, kiriko pa je metoda rezanja.) Tradicionalne tehnike brušenja se uporabljajo za večplastno površino draguljev, medtem ko jim ročno rezanje z vrtečim se rezilom daje visoko refleksijo. vzorcev.
Večina teh vzorcev je tradicionalno intarziranih, posebej vgraviranih na zadnji strani dragega kamna in razkritih na drugi strani. Ustvarja vse vrste optičnih iluzij. "Skozi to dimenzijo lahko vidite umetnost Kiriko, od zgoraj in ob strani lahko vidite odsev Kiriko," je pojasnil gospod Fukasawa. "Vsak kot ima drugačen odsev." Pokazal je, kako doseči različne rezalne vzorce z uporabo različnih vrst rezil in prilagajanjem velikosti delcev abrazivne površine, ki se uporablja v procesu rezanja.
Veščine izvirajo iz prefekture Yamanashi in se prenašajo iz generacije v generacijo. »Tehnologijo sem podedoval od svojega očeta in tudi on je obrtnik,« je dejal gospod Fukasawa. "Te tehnike so v osnovi enake starodavnim tehnikam, vendar ima vsak rokodelec svojo interpretacijo, svoje bistvo."
Yamanashijeva industrija nakita izvira iz dveh različnih področij: izdelave kristalov in okrasnih kovinskih izdelkov. Muzejski kustos Wakazuki Chika je pojasnil, da so jih sredi obdobja Meiji (konec 19. stoletja) kombinirali za izdelavo osebnih dodatkov, kot so kimoni in lasni dodatki. Začela so se pojavljati podjetja, opremljena s stroji za množično proizvodnjo.
Druga svetovna vojna pa je industriji zadala hud udarec. Leta 1945 je bil po navedbah muzeja večina mesta Kofu uničena v zračnem napadu, mesto pa je bilo ponosno na propad tradicionalne industrije nakita.
»Po vojni je zaradi velikega povpraševanja po kristalnem nakitu in spominkih z japonsko tematiko s strani okupacijskih sil industrija začela okrevati,« je povedala Wakazuki, ki je pokazala majhne okraske z vgravirano goro Fuji in petnadstropno pagodo. Če je slika zamrznjena v kristalu. V obdobju hitre gospodarske rasti na Japonskem po vojni, ko so okusi ljudi postali bolj kritični, je industrija prefekture Yamanashi začela uporabljati diamante ali barvne drage kamne, vgrajene v zlato ali platino, za izdelavo naprednejšega nakita.
»A ker ljudje poljubno pridobivajo kristale, je to povzročilo nesreče in težave ter povzročilo, da je zaloga usahnila,« je dejala gospa Ruoyue. "Torej, rudarjenje se je ustavilo pred približno 50 leti." Namesto tega so se začele velike količine uvoza iz Brazilije, množična proizvodnja Yamanashi kristalnih izdelkov in nakita se je nadaljevala, trgi na Japonskem in v tujini pa so se širili.
Yamanashi Prefectural Jewelry Art Academy je edina nezasebna akademija za nakit na Japonskem. Odprla se je leta 1981. Ta triletna šola se nahaja v dveh nadstropjih poslovne stavbe nasproti muzeja v upanju, da bo dobila mojster nakita. Šola lahko vsako leto sprejme 35 učencev, skupno število pa je okoli 100. Od začetka epidemije so dijaki polovico časa preživeli v šoli na praktičnem delu; drugi razredi so bili oddaljeni. Obstaja prostor za obdelavo draguljev in plemenitih kovin; drugo posvečeno tehnologiji voska; in računalniški laboratorij, opremljen z dvema 3D tiskalnikoma.
Med zadnjim obiskom učilnice prvega razreda se je 19-letni Nodoka Yamawaki vadil v rezljanju bakrenih plošč z ostrimi orodji, kjer so učenci spoznavali osnove rokodelstva. Odločila se je izklesati mačko v egipčanskem slogu, obdano s hieroglifi. "Potrebovala sem dlje, da sem oblikovala ta dizajn, namesto da bi ga dejansko izklesala," je dejala.
Na nižji stopnji, v učilnici, podobni ateljeju, majhno število učencev tretjega razreda sedi za ločenimi lesenimi mizami, prekritimi s črno melaminsko smolo, da dan pred rokom vstavijo zadnje dragulje ali loščijo svoje srednješolske naloge. (Japonsko šolsko leto se začne aprila). Vsak izmed njih si je izmislil svoj dizajn prstana, obeska ali broške.
21-letni Keito Morino dela zaključne dotike na broški, ki je njegova srebrna struktura, tlakovana z granatom in rožnatim turmalinom. »Moj navdih je prišel iz JAR-a,« je rekel, ko je pokazal odtis umetnikove broške z metulji, ko je imel v mislih podjetje, ki ga je ustanovil sodobni oblikovalec nakita Joel Arthur Rosenthal. Kar zadeva njegove načrte po diplomi marca 2022, je g. Morino dejal, da se še ni odločil. "Želim se vključiti v ustvarjalno plat," je dejal. "Želim nekaj let delati v podjetju, da naberem izkušnje, nato pa odpreti svoj studio."
Po poku japonskega mehurčka v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je trg nakita skrčil in stagniral ter se soočal s težavami, kot je uvoz tujih blagovnih znamk. Vendar je šola navedla, da je stopnja zaposlenosti bivših študentov zelo visoka in se giblje nad 96 % med letoma 2017 in 2019. Oglas za delo podjetja Yamanashi Jewelry Company pokriva dolgo steno šolske dvorane.
Danes se nakit, izdelan v Yamanashiju, večinoma izvaža priljubljenim japonskim blagovnim znamkam, kot sta Star Jewelry in 4°C, vendar si prefektura močno prizadeva za uveljavitev znamke Yamanashi nakita Koo-Fu (Kofu drama) in na mednarodnem trgu. Blagovno znamko izdelujejo lokalni obrtniki s tradicionalnimi tehnikami in ponuja cenovno ugodne modne serije in poročne serije.
Toda gospod Shenze, ki je diplomiral na tej šoli pred 30 leti, je dejal, da število lokalnih obrtnikov upada (zdaj tam poučuje občasno). Verjame, da ima lahko tehnologija pomembno vlogo pri popularizaciji nakita med mladimi. Na svojem Instagramu ima veliko sledilcev.
"Obrtniki v prefekturi Yamanashi se osredotočajo na proizvodnjo in ustvarjanje, ne na prodajo," je dejal. »Smo nasprotje poslovne plati, ker smo tradicionalno v ozadju. Zdaj pa se lahko s socialnimi mediji izražamo na spletu.«
Čas objave: 30. avgust 2021